Wish list iz leta 2016. Oh kje do ta leta. Pa začnimo.

1. Tatuja še nimam. Mogoče ga letos prečtrtam

2. V Španiji sem bla dejansko. Tenerifiiii 🥰

3. Zakaj sem že hotla na Bungee? To je bol tak do you dare kot pa wish list.. haha.

4. Meh pisanje pa mi res več ni v navadi. Tu pa tam love it ampak hm nevem ni časa, ni inspiracije,.. je pa polno izgovorov očitno?

5. Ed še vedno high na lestvici naj .. koncert skoro pa sem raje na Pink šla? Mogoce kdaj…

6. Ja pa ofcourse. Potovanja kratka ali daljša.. brez da gledam naprej seznam.. ampak ali je blo letalo na seznamu? Anyway potovanje z letalom heck yes. Mogoče bi to moglo bit namesto bungeeja na seznamu.

7. Love oh love. 2016 lightning struck. Kupid je dobro meril nimaš kaj.

8. Fun.. hm hm .. kaj je pod fun mišljeno blo… se zabavam? Pa ja bom rekla, da od 2016 do zaj mogoče res sem šla iz comfort zone pa pustla, zabavi prostor…

9. Job. Lol kak je to na wish listi?? Zgleda nimam domišljije neke… anyway ja službo mam. 2 redno že. To jeto haha.

10. Family.. hmm… moja? Najina še ne. Mogoče kr malo razočaranje.. ampak probably this year?

11. Okej kaj je z mojim wish listom narobe. Okej želela sem si zdravja. Jaja zdrava sem.

12. Tota bo težka.

13. Mam. Povezem z 14 in nimam. Haha. Vožnja joj nevem ni mi še klik naredlo…

15. Jaja še vedno tu pa tam. Lovam.

16. Brez živali… sad.

In to je to. Mogoče nardim letos updatan wish list. Nove stvari pa mogoče malo bol izvirne..maybe na temo wish list do 30leta..

Bye bye.

2023

Huh skoraj 1 leto je minilo od tega ko sem nazadnje pisala.. Kinda weird. I guess nimam toliko časa..

Lansko letne zaobljube za novo leto so ble kr uspešne 3/4 sem izpolnila kar je kr awesome. Letošnje bom raje zadržala malo za sebe nočem česarkoli uničit.

Tak da:službo sem uspešno obdržala in morem priznat blo je kr napeto vmes ampak uspeli smo! Trenutno sicer sedim na stolu v službi in pišem to pa se vrtim na stolu ker zakaj morem sploh delat danes haha. Kdo še dela 31 res..

Izpit za avto sem naredla. Tak da next step je avto seveda. Sicer se nena neke sama se vozim oziroma sploh ne vozim dosti tak da ampak sej bomo še prisli do tja.

Nehala sem jemat tabletke. Kar je povzročilo pravo zmedo na mojem obrazu, ker so se mi ven spustli mozolji za vseh 5 let nazaj. Rude. To je pa edini update zaenkrat. 4 mesecev brez. Je kar fajn bom rekla. Sej ne da sem jih prej redno jemala ampak vseeno. Next step baby we hope so..

Stanovanje ali pa prizidek pa je kot vedno v luftu še nekje.. Ampak joj res nujno rabim svoj prostor. Svojo omaro. Svojo dnevno. Moj dom potrebujem. Samo moj?

Well to je ta update za leto 2022. Bilo je lepo. Omg nee.. Na mojem to do list lahko budimpešto prečrtam, ker sem končno bila. Ni razočarala!! Noro. Res je fajn ko mas velika pricakovanja pa se ta izpolnijo.

Zdaj pa res to je to leto 2022. Hvala za vse. Cenim vse izkušnje, ki sem jih letos dobila. Tudi tiste iz katerih se nisem naučila prav nič. Upam da bo leto 2023 čim manj trenutkov s katerimi samo zgubljam čas in čimveč trenutkov z družino, prijatelji.

New year, new job

Neverjetno! Res je. Menjala sem službo. Ocitno mi je v navado prislo, da moram novo leto začet res na novo. Hmm upajmo, da bo v tej službi malo drugačen izid ko v drugi.. No vsaj (huje) se ne morem poškodovat. Razen, če me (new fear unlocked) tekoče stopnice potegnejo zraven..

Kako kaj življenje drugače? Torej še vedno nimam izpita. Še vedno nisem na svojem. Še vedno nimam realno pojma kaj bi sama s sabo.. No razen tega da baby fever is real!! In vedno močnejši.

Tak, da sicer nimam novoletnih zaobljub, ker teh se itak noben ne drži. Ampak vseeno here we go.

1. Naredit izpit za avto

2. Ugotovi ali je trenutna služba vredu za tebe. Oziroma ali je vredu kratkotrajno ali dolgotrajno.

3. Tabletke out??? Avgust, jaz sem pripravljena. Maybe?? Idk. Misla sem, da bo že lani. Pa sem si premisla. Ni bil pravi čas. Ampak sej nikoli ni…

4. Stanovanje? Prizidek? Nekaj. Nekaj

Hmm to je to zaenkrat je pomoje kr dovol obširno. Celo leto bom mela kaj za delat.

To je to od mene. next time.

Confused with a sparkle

Dva dni do vrnitve nazaj v službo. Občutki? Kdo ve.. Zmedeno..

Minusi in plusi. Plusi in minusi. Kaj se je vbistvu spremenilo odkar imam službo? Še vedno nimam izpita, ne živim na svojem, ne zapravljam kaj več, on še vedno ne razmišlja drugače.

Vem da pri 24/25 je čas da bi vsaj malo vedla kaj hočem v življenju. Ampak sej vem? Samo to kar jaz hočem pač ni dovolj. Rada bi se odselila z njim. Imela družino. Celi point tega da sem šla delat je to, da bi on mogoče začel bolj resno razmišljat. Vem da to nebi smel bit največji razlog ampak je..

Plus: plača, stabilnost, prihodnost. Minus: odnosi, delo na tem oddelku, prihodnost?, poškodovan prst??

Še vedno sem zmedena. Ne počutim se nič kaj bol ziher v prihodnost. Nevem kaj me veseli. Nevem kaki hobi bi mela. Nevem kaj bi delala. Rada bi samo živela v trenutku brez, da razmišljam ja ne ja ne ja ne…

Bye.

Day 3

Tretji dan ko sem uradno working girl… Kinda excited? Kinda. Not?

Res je. V teh časih ko so sem neizmerno vesela in hvaležna, da sem službo dobila. In v tej službi iskreno ni nič narobe. Res je komaj 3 dan je vrjamem, da čez čas je čist neke druga…

Sej ni problem v službi. Problem je v meni. (not a break up). Če bi mogoče mela malo pojma kaj bi rada v življenju bi blo ful lažje.

Ker iskreno misla sem, da je to to. Oz. Ne tega sem se otepala na fuuul.. Ampak sej vemo covid in to ni glih pustil neke za izbirat.

V tem letu (ni novoletna zaobljuba) bi rada vsaj malo ugotovila kaj me resnično veseli in s tem odkritjem povezala možne službe.

Rada pišem, iščem informacije,.. Vglaunem v smislu pisarniških del? Pomoje nevem? Rada pomagam ljudem. Hmm..

To je to za zdaj. Bye

New year new job

Novo leto. Nova služba. Res je. Končno pri 24 letih sem se spravila k sebi in uspela najti službo. (aplavz). Zdravniškega sem že (uspešno) opravila. Vse kar me je ločilo do pričetka dela so prazniki. Zdaj pa je praznikov konec..

Pripravljena sem. Na novo poglavje v mojem življenju. Seveda sem tudi nervozna, polna pričakovanj v upanju, da se bom izkazala…. Ampak. Čas je. Dovolj je več kot enotletnega!! poležavanja, uživanja ter brezskrbnega življenja (u wish). Ampak res. Čas je.

Naveličana vse tehnologije, ki nam jo moderni svet nudi, nesocializacije (korona) ter udobja kavča. In pa hkrati v upanju, da bo to moje poglavje osvetlila prihodnost razmerju. Ker sem iskreno naveličana tudi čakanja, da nekdo konča z igrico na playstationu. (still love you)

Okej ja tudi denarja se nebom branila. Mogoče čez par mesecev svoje stanovanje? Pa zbiranje poguma, da končno naredim izpit za avto. Mogoče bom dojela, je res že čas (korona + moje odlašanje). (korona še vedno vztraja..)

To je to za začetek leta 2021. Upam, da bo lepo. In srečno. Nepopolno samo malo boljše od 2020.

Tako blizu

Tako blizu vsega. Ko da bi se s konicami prstov dotikala vseh stvari o katerih se izogibam govorit. Na dotiku imam izpit za avto. Za katerega se vedno zbiram pogum. Jaz mislim, da se eni ljudje rodijo z željo po izpitu eni pa morajo to željo razviti v eno ali drugo stran… Jaz sem druga oseba.

Tako blizu službe katera je zaradi covid zelo daleč. Izgovori. Seveda ampak mislim, da je covid kar dober izgovor. Ni varianta, če hočeš zadet na lotu moraš najprej vplačati listek. Imela sem načrt. Recimo. Pa se je podrl. Pa se je podrl tudi drugi in tretji načrt. Zdaj pa sem tukaj in upam. Na? Kdo ve.

Zdi se mi, da se bojim. Bojim spremembe, ki sledi. Spremembe po opravljenem izpitu. Saj vem, da je to pravi korak v prihodnost je pa strašno. Spremembe po vsem kar se bo dogajalo izven moje kontrole.

Nekje je treba začet. In vsak začetek rabi zaključek. Izbereš si ga sam ampak včasih čeprav je tvoja odločitev nimaš nadzora nad tem kakšen zaključek bo.

24 sucks

I feel anxious. And scared. And alone. I feel homesick. Homesick for home that is not really my home.

My life is a mess. My schooling, my job, my license. Where the hell it went wrong so badly

My sleeping routine is a mess. My health? Probably a mess.

My friends? A mess kinda. My family? Big mess as always.

Today family from german side comes. Well idk

Can’t wait for vacation even though I’m living the vacation life for 10 months now.. And it kinda sucks.

Feeling stuck. For 5 months now. The first 5 was fun. And after that period the stress just gets to you. The ifs and the whats and whens.

My life is a mess. My head even bigger one.

It’s okay

Karantena. Obup. Samota. Pogrešanje. Stvari, ki jih mogoče niti nebi delala tudi, če nebi bilo karantene. Šla bi ven? Glede na to, da že zadnje 2 meseca nisem šla nikamor mislim, da ne. Next? Pijača z nevem kom vse? Well don’t think so. Še v karanteni te osebe ne pokličejo, odpišejo.. Pa imamo čas tu zdaj več ni izgovora. Napila bi se ga. Lie. Če mi ni za pit že 2 leti. Težko razumejo, da način življenja v karanteni je nekaj kar sploh ni slabo. Vsaj za mene ne… Ja pogrešam kavice. Možnost, da lahko grem nekam. Načrte. Izlete. Delo? Ampak mislim, da po koncu vsega tega nebom magično začela hodit ven vsak vikend, ga pila, se več družla… Btw… Day 32 i guess..?

Too much.

Spet se počutim kot druga možnost.

Kot nekdo na strani.

Kot da nisem dovolj dobra, da bi dal vse od sebe.

Da bi blo 100%.

Vedno obtiči pri 98, 99%.

Kot da tisti en procent nisem vredna.

Nisem vredna odgovora.

Nisem vredna niti pojasnila.

Samo nisem. To je to. Nisi dovolj dobra.

Kaj pa, če sem?

Kaj bi bilo, če bi enkrat se zavzela za sebe pa rekla dovolj dobra si!

Kaj,če bi se malo začela cenit..

Nisem najboljša punca.. Daleč od tega.

Ampak res? Kaj pretiravam al sem tak dolgo dopuščala neke stvari, da si ne pustim bit glasna?

4 years. Ne pomenijo nič?

Idi ven iz svoje glave. Pretiravaš.